ona

Zaimek “ona” je temeljni element slovenskega slovničnega sistema in spada v kategorijo osebnih zaimkov za tretjo osebo. Uporablja se za poimenovanje ženske osebe ali bitja, o katerem teče beseda, pa tudi za predmete, ki so v slovenščini ženskega spola. Ker je slovenščina pregiben jezik, se “ona” spreminja glede na sklon, število in spol, vendar v osnovni obliki imenovalnika ednine vedno nastopa kot “ona”. Njegova vloga je ključna za kohezijo besedila, saj omogoča tekoče navezovanje na predhodno omenjene subjekte brez nepotrebnega ponavljanja samostalnikov.

Ena najpomembnejših značilnosti uporabe zaimka “ona” v slovenščini je dejstvo, da ga v vlogi osebka pogosto izpustimo. Ker glagolske oblike v slovenščini jasno izražajo osebo in število (npr. “dela” namesto “ona dela”), uporaba zaimka “ona” v stavku običajno nosi dodaten pomen. Uporabimo ga za poudarek, za razjasnitev (če bi bilo sicer dvoumno, o kom govorimo) ali pri vzpostavljanju kontrasta med dvema osebama. Na primer, v stavku “Marija in Peter sta v sobi; ona bere, on pa spi,” je uporaba zaimka nujna za razlikovanje med dejanjema obeh oseb. Poleg tega se v odvisnih sklonih “ona” spremeni v oblike, kot so “nje” (rodilnik), “njej” (dajalnik/mestnik), “njo” (tožilnik/orodnik), pri čemer poznamo tudi krajše, nenaglašene oblike (naslonke), kot sta “je” in “jo”.

Zaimek “ona” se pojavlja v vseh sferah življenja. V vsakodnevnem pogovoru ga uporabljamo za svoje mame, sestre, prijateljice ali sodelavke. V uradnih dopisih ali novinarskih prispevkih se uporablja za sklicevanje na javne osebnosti. Posebno poglavje je uporaba za neosebne samostalnike. V slovenščini ima vsaka stvar svoj spol; tako je na primer “knjiga” ženskega spola. Če o njej govorimo dalj časa, bomo uporabili zaimek “ona” (npr. “Knjiga je na mizi. Ona je zelo zanimiva.”). To je za angleško govoreče učence pogosto nenavadno, saj bi tam uporabili nevtralni zaimek “it”.

Najpogostejša napaka pri začetnikih je zamenjava med “ona” (ednina) in “one” (množina ženskega spola). Prav tako je pomembno razlikovati med osebnim zaimkom “ona” in svojilnim zaimkom “njen”. Medtem ko “ona” nastopa kot osebek ali predmet, “njen” izraža pripadnost (npr. “njen avto”). V primerjavi s kazalnim zaimkom “tista”, ki ima močno deiktično funkcijo (kazanje na nekoga določenega), je “ona” bolj nevtralen in se uporablja za anaforično navezovanje v besedilu.